Nova nepismenost

(Pexels/Denis Lovrovic)

Na kunfinu hiža, palacin,

na mirinu kanuna talijanskega, slovienskega, hrvackega.

Je zadiješ z fjonde Davidove;

blizu su naši kunfini,

mali su naši djardini,

jaki su naši kanuni.

Ča da niete da naši kanuni na naših kunfini po našoj hiži granatati, Buohučuoj nikadmaj!?

Hiža u đardinu, nešpola i brajda, čipreši i košićislavići

lipo na kunfinu na tiru kanuna

merikanskega, austrijskega, tudeškega,

saracienskega, turskega, đenovieškega, benečanskega;

Ter valja niete da i sutra tući kanuni po njuoj po kunfini?

Pameti hiža na kunfinu kunfine

i bandire i mondure i kunfinjere i doganjere svih koluori,

ma je zabila hiža jur ki je sve u njuoj stava,

a ča će hiža brižna,

čuda je soldati pasalo priko uvih kunfini.

Ne pameti hiža, ne, čuda je uvuda bilo šinjorije i sliparije.

Ma pameti hiža meštre naše ča su je stinon zidali,

žuljon grotu milovali kako nienu mladu,

puoton i krvjuon maltu mišali.

Pameti hiža škrpeline i zidare,

marangune i kovače i piture

i grzune meštarske ča za dva šuolda

na hrbtu, na ruk, na tralj, u karijuoli, na vozu z voli i mul i tovari

kamik bili istrijanski za nju zidati, hižu na kunfinu,

voze, nose, klešu;

na krok mrtav kraj za pason,

na krik vieži živi kraj, e issa suso, picio**!

Kolotura njin se ziba kako i kolombura,

E issa gori, mola doli,

potiegni, o mali, doniesi, ukleši, zamišaj,

potiži, potiži, potiži mali,

issa gori meštar čekati ne more!

I potiže mali utročić, brižni garzunić,

u ruki konop deblji nego snop,

ruke mu prikida, koža raspuškana,

žulji ka’i kušini, kako i hlibi,

potiže, potiže, potiže garzun,

ter ča, i uon će sutra biti meštar

suojega ordienja.

To pak pameti, hiža na kunfinu,

na mirinu kanuna,

ča je z jienin tiron moreš doli vrći;

mladetinu delavsku težačku slavinsku i furlansku i ladinsku

ča je svaku grotu kroz krv prsti pribraćala i ubraćala

i svako zrno sabluna i svaku kaplju vode z duše suoje mučne

na živo japno kapala,

ma japno živo ča zgori čovika kako i črva.

To pameti hiža na kunfinu, na tiru, na mirinu.

Hotijah vam rijet, veleštovani štilci, da se naslov ovaj ne odnosi na vas koji štijete, negoli na one od našijeh štono pišemo – a to ne bi pas pojeo s maslom, a kamoli ti, pismeni štilče – jedini što ostade u pismenosti: so far so good...

"Kolotura njin se ziba kako i kolombura, E issa gori, mola doli, potiegni, o mali, doniesi, ukleši, zamišaj, potiži, potiži, potiži mali, issa gori meštar čekati ne more! I potiže mali utročić, brižni garzunić, u ruki konop deblji nego snop, ruke mu prikida, koža aspuškana, žulji ka’i kušini, kako i hlibi, potiže, potiže, potiže garzun, ter ča, i uon će sutra biti meštar suojega ordienja."