Piše Milan Rakovac
Uvo je delo muško!
I pak su je vro uzidali i dičine to ča zabrali na Svietu Mariju Malu kada su škuolu vero pak i doprli i don-Luk je lipo blagoslovija i lipi govor drža za našu hrvacku stvar i vero su naši otročići da hi niedan ne naputi ta dan zbabuljali dižgracjanu našu dičicu ča su hodila u Lega nazionale, srića da je otročka rukica nemoćna pak niena stina ni nienome glavu razbila... ma sve se to zabilo, samo ča se nikad maj do svita kraja ne zabi kako je sior-Rodrigo dela Lega ča je pur doša pošteno i muškardinski se pokloniti prid našu školu, svi čisti u bilo ubučen kako ‘j golub, z unon njegovon špančeron valje z Afrike ča je imala srebrnu glavu lava Svietega Marka i ča je bija jušto razveselija seljane kad mu je Jadre podrepnik reka »ahaaa, šjor-Igo, luša palica ud črnega gloga«, »ma tasi moniga, ter tasi, ča ti znaš šturlo, xe el ebano«, »el ebano, ma no vero?!«, »el ebano, ebano, ti che ti se intendi del ebano«, »e šo, šo mi del ebano«, ma nšuma, indiferente, no, ki ga ni hodilo ta bot za ebano, nego za dub: šjor-Igo je lipo usta doprtih usti na križini sprid škole, ki dub sprid škuolon je bija pun naranč, zacrlenija se je šjor-Igo e col rispetto zaklima z glavuon, potle na narodnoj fešti je reka Mihi i Ivi: »aj ste vero merli vi dva! Ma bravi, bravi, ecco qua per la vostra scuola diese corone de oro... Tanto, chi dei fioi volera cantar’ mi smo pa Istrani Krovati pravi ‘ invesse de’ nella patria de Rosetti no se parla che italian’...«.
